NAPAKE SO NUJNE ZA NAŠ NAPREDEK

Človeštvo napreduje ob napakah

Kaj se je med  malčkom, ki vztrajno ponavlja napake in se ne meni za mnenje okolice, zgodilo na poti do odraslosti? Smo postali drugačni? Manj vztrajni? Ne, samo dovolili smo strahu in negotovosti, da imajo moč. V naslednjih mesecih odrasli malčka vsak dan, večkrat na dan, tudi s strahom na obrazu, opomnejo, da ni dobro delati napake. To otrok sprejme. Otrok sprejme vse, kar se mu ponudi, v tem primeru strah, negotovost ali pa na drugi strani pogum in zaupanje.

"Človeštvo napreduje ob napakah", je pojasnil Anton Trstenjak, ugleden slovenski psiholog v knjigi Človek samemu sebi.

Možgani informacije neprestano analizirajo, razporejajo in usmerjajo. Kakšno odkritje, ko spozna, da so roke del, s katerim usmerja misli. Vidi predmet, želi se ga dotakniti in vso pozornost usmeri v cilj. Vse bliže je uspehu. Ne odneha. Vztraja. To je lastnost, ki jo nosimo v sebi vsi, pa nam kasneje, skozi leta odraščanja, šolanja ... odrasli sprogramirajo, da nismo vztrajni z npr. z namišljenimi dobronamernimi pripombami: to je pretežko zate, tega ne boš zmogel ...

Otrok s čisto zavestjo zmore vse, kar si zamisli. Ne pozna strahu. Zna plavati in še marsikaj a to je do sedaj za javnost, še neodkrito področje. Otroci nam na svoj način sporočajo, kaj vse zmorejo, a družba nima interesa, da bi spodbujala otrokove neizmerne potenciale, kar bi prineslo za posledico razpad sedanje družbene ureditve. Ampak razvoja ni mogoče ustaviti, lahko ga le upočasnimo.

Naš otrok že sedi in ima sedaj v dosegu roke številne zanj nove in zanimive predmete. Spoznava njihove najrazličnejše lastnosti:  oblike, trdnost, odzivnost, prožnost, površino. Primeri se, da se predmet oddalji od njegovega dosega.  Odrasli mu prihitijo na pomoč. Kmalu se navadi na pomoč. Zajoka. Ve, da je jok tisti, ki prikliče njegovega rešitelja, hranitelja, vsemogočneža. Vztrajen je. Uspel je. Prišel je in mu dal tisto, kar hoče. Začne metati predmet na tla. Odrasel ga pobira. Zametki igre.  Jaz tebi - ti meni. Ohranite igro v tem. Naj ne postane samo -  ti meni.

Ko otrok želi priti do nekega predmeta in so mu na poti ovire, svetujem staršem, da ne bo nič narobe, da dovolijo in usmerijo otrokovo vztrajnost na iskanje rešitve. Naj poskusi sam priti do predmeta.

Dovolite mu, naj svojo vztrajnost usmerja v konstruktivni napor. Ne ponudite mu rešitve takoj. Naj jo poišče sam. Bodite ob njem, vodite igro tako, da bo nalogo opravil sam. Takih spontanih trenutkov je toliko kolikor hočete. In zanimivo, otrok se ne naveliča iskati rešitve. Prej se naveličamo odrasli in otroku ponudimo rešitev. Ops, pa smo otroku sporočili, ne trudi se, ker ti bo nekdo prinesel rešitev. Tak način je naučen in se potegne v zrela leta. Starši se nato pritožujejo, da so že v penziji a njihov otrok nima in ne najde službe, ne more iti na svoje in še mnoge druge izgovore imajo, da okrivijo druge za otrokovo pasivnost. Vam je znano? No, sedaj veste, kje začeti. Neprestano poseganje v otrokovo raziskovalno igro nauči otroka, da ne zmore. Pa smo tam. Ne zmore, ker smo mu to na tak in drugačen način sporočali. Vsakodnevno sporočanje, da ne zmore, je naučeno sporočilo. Že triletni otrok vpije, ne znam, ne zmorem. V resnici to še niso njegove lastne besede. Če boste otroka pozorneje poslušali, boste slišali skozi njegove besede in besedne zveze sebe. Otrok vam omogoči, da se na tak način pogledate v ogledalo in ozavestite nekaj svojih lastnosti. Otrok je vaš najboljši terapevt, če le hočete videti.

Leže,  na trebuhu se bo naprezal, odrival na veliko načinov, krepil mišice, razvijal natančnost, ocenjevanja razdalje, da bo dosegel predmet. Seveda se bo jezil, pokazal bo svoj značaj. Tudi vi znate vztrajati, zato boste mirno opazovali dogajanje. Sede s spodvito nogo ali po vseh štirih se bo hitreje premikal po prostoru. Kmalu bo dosegel vse dele prostora. Kako očaran je, ko odkriva večji radius. Nekoč je k meni prišla mamica s petnajstmesečnim otrokom, ki je sicer hodil v hojici a se ni še znal plaziti in tudi ne obračati. V tem se je počutil nemočno in je veliko jokal. Po štirih tednih vsakodnevnega treninga je malček sam dvignil svoje telo iz ležečega položaja v sede. Bil je tako navdušen, da je samostojno ponavljal ležanje in dviganje v sede, čebljal in se smejal od navdušenja. Od takrat naprej je njegov psihofizični razvoj pospešeno napredoval in v naslednjih dveh mesecih je  ujel vrstnike. Mnogi starši me sprašujejo, kako naj ravnajo, da bo prav. Odgovorim jim preprosto, bodite naravni in  poslušajte svoje praznanje, ki ga ima vsak.

                                         Odkrivanje sveta

Ne delajte otroku uslug. Nekaj mu pade na tla in mu poberete, pade na ritko in vi ga poberete. Pustite mu naj se sam pobere ali naj sam pobere, saj se po tem počuti zadovoljen in  samozavesten.

Če boste pomagali otroku hitreje priti do cilja, ste sebi in njemu naredili bolj klavrno uslugo. Vse prevečkrat se bo obrnil na vašo pomoč in vi, ki ste dobrega srca, mu boste pomagali. NE! Tu srce nima nič zraven.  Če hočete otroku dobro, boste dovolili, da se napreza sam.

O joj, meni se smili. Kaj se bo revček mučil sam!  Se slišite? Revček! Katero slikovno podobo naslika ta beseda v naših možganih? V skladu s tem tudi ravnamo in nezavedno otroku sporočamo njegovo uboštvo. Vse kar v prvih šestih letih sporočamo otroku, postane njegov življenski okvir.

Zato pustite otroku, da se pobere sam. Ohranite mu samozavest. Ne pustite starim staršem, da poberejo vašega otroka. Zgodilo se mi je, da so mimoidoči moje početje obsojali, ker nisem pobrala otroka, ko je padel in sem vedela, da se bo lahko pobral sam. Vaški otroci se ves čas pobirajo sami, starši in drugi odrasli imajo drugo delo in nimajo časa stati za otrokovim hrbtom.

Prej sem napisala, da možgani vedno iščejo rešitve problemov, kako vztrajni bodo iskalci  pri tem, je odvisno od zaupanja vase. Če otroku prehitro ponudimo pomoč, in pri tem rečemo, da je revček, ker tega ne zmore, začne otrok izgubljati  zaupanje vase. Vse pogosteje začno obupavati in prositi za pomoč. Nič hudega, če se bo otrok jezil, ker mu ne boste pomagali. Naj problem rešuje sam. Imejte potrpljenje. Večkrat slišim starše izreči stavek: Nimam potrpljenja. Prepričana sem, da ga imate. Brezmejno količino. Samo pomislite na pritiske, ki jih doživljate bodisi v službi ali na upravnih postopkih ... Potrpežljivo prenašate svojega šefa. Zato potrpite z otrokom. On je mnogo boljša naložba vašega potrpljenja. Obrestovala se vam bo. Otrok bo bolj samostojen in ohranil bo samoiniciativo pri reševanju problemov.

Vrnimo se k otroku, ki skuša shoditi. 

No, še vseeno imajo veliko zaupanja vase. Saj se morajo postaviti na noge in shoditi. Še stokrat bodo padli na ritko in se vsakokrat postavili na noge. Če ni to naravna vztrajnost. Zavedajte se, da jo nosimo v sebi vsi. Pomembno je, da imamo cilj pred seboj in malček ga ima. Trdno sledi cilju, da bo shodil in ga ne ustavi nobeno starševsko opozorilo.

Otrok želi povečati zorni kot. Če stoji na nogah, vidi več. Zmore več. Več doseže. Prime nove stvari. Raziskovanje dobi nov polet.

Starši, samo zaradi vaše mirnosti, zavarujte nevarne dele, tapecirajte ali obložite ostre robove in dovolite otroku raziskovati. Budno spremljajte njegove korake v svet. Vsak dan se boste naučili nekaj novega o sebi in malčku. Res boste imeli nekaj časa v kuhinji in dnevni sobi nered. Malček je nadvse srečen, ko raziskuje, obvladuje svoje telo, spoznava nove in nove predmete najrazličnejših oblik in teže. Poskušajte se zadržati s komentarji, da je nekaj težko zanj. Če vam bo uspelo biti tiho in le opazovati otroka pri premikanju posod in drugih stvari v stanovanju, vas bo moč malčkov ne le presenetila temveč osupnila.

Otrok se bo hitro spustil v naše odrasle vrednostne okvire, saj je preveč ljudi okoli njega, ki mu dopovedujejo, da je zanj nekaj pretežko.

Tisti starši, ki zmorete le opazovati, boste navdušeni nad močjo, spretnostjo, natančnostjo in eleganco gibov. Pripravite mu ovire. Naj misli, kako naj pride na cilj.

Bodite pripravljeni na nered v kuhinji, sobi… Ne bo se vam potrebno neprestano prepirati z otrokom, da tega ali onega ne sme. Česar ne sme, enostavno umaknite z njegovega dosega. Stegnil se bo na mizo in z mize potegnil, karkoli bo dosegel. Morda je to vaša nujna pošta, morda so nujni in važni zapisi ... Se boste jezili? Kaj si naredil! Sem ti rekel, ne! Nič ne razumeš! Ups! Kakšno sporočilo smo mu posredovali? Nič ne razumeš. Večkrat bo to slišal, tem bolj bo verjel, da nič ne razume. V nadaljevanju bom napisala nekaj najpogostejših besednih zvez, ki jih sporočamo malemu raziskovalcu in s tem postavljamo njegov okvir.

Fuj, pacek, tega ne smeš.

Ne moreš tega, majhen si še.

O, to je pretežko zate.

Ne znaš še tega.

Samo pomislite, kam bo šel razvoj, ko se bomo odrasli osvobodili, pustili otrokom naj odkrivajo, naj raziskujejo in zaupali otrokom, da znajo več in zmorejo več. 

Nedavno sem poleti na eni od slovenskih plaž poslušala mamo dveh mlajših otrok. V kratkem času jima je večkrat ponovila, da sta neumna, možu pa, da je bedak. Nihče od njih se ni uprl in povedal, da to ne drži. Tudi mož ne. Strinjal se je z bedakom. Kaj naj iz teh otrok zraste drugega, kot to kar so poslušali od osebe, ki jo imajo radi.

Pred leti sva bila s sinom na smučanju. Na hitro sva šla nekaj pojesti v visokogorsko kočo. K nama so prisedli mati, oče in približno desetletni  fant. Mati je moža in otroka opozarjala naj se ne popackata, ker sta taka packa, da se vedno popackata. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko je enemu in kmalu za tem drugemu kanil namaz na oblačilo. Tedaj je mati dobila besedni polet in ju označila, kot packa, ker ne znata jesti, ne da bi se popackala.  Mož je mirno poslušal ta vihar besed in se z vsem strinjal. Na take izjave je verjetno tako navajen, da ne reagira več. Kadarkoli bodo jedli v restavraciji se bodo pomazali, ker jim je tako sugerirano. 

Spet je tu mama. Morda imam usmerjeno pozornost na mame in njihove izjave. Mame, mame, kaj počnete? Vem, da se ne zavedate, kaj s tem gradite in tudi, da drugače ne znate, ker ste same tako naučene od svojih staršev. A nikoli ni prepozno za spremembo.

 Kakšno samozaupanje in osebnostni razvoj gradi po vseh teh besedah naš otrok?

Poskušajte se obvladati, ko mislite, da nekaj ne delajo po vašem merilu.

Sedaj že trdno stoji na svojih nogicah. Lovi ravnotežje, premika noge, se umika oviram ... stoji na prstkih. Prej jih je že okušal.

Stopala. Tudi stopala so najpopolnejši dosežek evolucijskega razvoja človeka. Vsak milimeter stopala sporoča možganom informacije o tleh, kakšna so tla, na katerih stoji.

Otrok skozi poskuse in napake spoznava tla, ocenjuje razdaljo do tal in naprej po tleh. Uči se prilagajati mišice stopal talni podlagi. Pogosto pade. Ne skrbite, otrokove kosti so prožne in brez večje škode prenesejo take padce. Če ga boste pomilovali, da je revček, »božček«, ker je padel, bo v to začel verjeti.

Neravna tla sporočajo možganom impulze za primerno uravnoteženo držo. Otrok zapisuje izkušnje v spominsko bazo. Dražljaje, ki jih sporočajo stopala, so za splošno telesno gibljivost izjemno pomembna.

Zdravniki priporočajo otrokom, staršem in tudi starostnikom vsakodnevne vaje in hojo brez obutve. Celotnemu telesu koristi refleksna masaža stopal v vsakem obdobju življenje.

Otrok naj čimveč časa hodi bos. Res nam obutvena industrija ponuja najboljše dosežke na področju obutve že za najmlajše, a tako popolne obutve, kot je bosa noga ni. Verjemite mi, otroci se veliko bolje počutijo, če hodijo bosi. Ko jim natikamo čeveljce, lahko res izgledajo kot nekdanje bambole na zakonskih posteljah, vredni občudovanja. Ampak vaš otrok je živ. In naj ostane živ.  Pozimi mu dajte na noge  nogavičke z nedrsečim podplatom. V letih do vstopa v šolo bo pridobil neprecenljivo miselno procesno naložbo. Njegovo gibanje bo harmonično in usklajeno s telesom. Spretnost gibanja po prostoru mu bo omogočila lažje in hitrejše napredovanje na športnem področju. In ne samo na športnem področju. Celice v možganih se morajo povezovati z najrazličnejšimi področji med ocenjevanjem gibanja. Naše telo je fenomenalno. Bolj ko ga uporabljamo, več da od sebe. Bolj ko obremenjujemo možganske celice, več dajo od sebe. Danes število ljudi z demenco narašča. Med glavnimi vzroki za začetek dementnosti je tudi miselna lenoba. Mnogi ljudje se zaradi naučenega vzorca smilijo sami sebi, ne zmorejo, so bolni, šibki…. Neprestano iščejo pomoč od drugih, saj so naučeni, da ne zmorejo. Če jim ne nudimo pomoči, so užaljeni in zahtevajo od javnosti, naj skrbi za njih.  Društva in organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo potrebnim gasijo požare ne pa iskre.

Nadaljevanje prihodnjič!