Obdobje nosečnosti

Kaj je afirmacija?

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda opredeljena kot uveljavitev, utrditev, potrditev. Temu dodamo pozitivna. Torej dobimo  besedno zvezo pozitivna uveljavitev, pozitivna utrditev. 

Kaj torej utrjujemo? Pozitivno prepričanje o sebi. 

Kako?  

Otrok ob rojstvu ima vse možnosti ohranjati in še graditi pozitivno prepričanje o sebi ali  na drugi strani negativno. Večji delež pri tem imamo odrasli, ki živimo z njim.                       

V tem poglavju se bom dotaknila  enega vidika, s katerim ohranjamo in gradimo pozitivno afirmacijo. 

V tem delu bom poskušala predstaviti, kakšen vpliv imajo lahko besede. 

"Živimo v oceanu besed, vendar se jih ne zavedamo, kot se riba ne zaveda vode." ( Stuart Chase)

Vir: osebni arhiv - vodne kaplje pršijo na vse strani

Besede so naše orodje in so nam na razpolago vsak trenutek. A večinoma govorimo spontano. Ne razmišljamo o izgovorjenih besedah. Ne zavedamo se, kolikšen vpliv imajo naše besede na druge. 

Otrok pa je v prvih šestih letih zelo dojemljiv za vse besede, ki jih izrekajo osebe v njegovi bližini med seboj in z njim. Še večjo težo imajo besede, ki jih njemu neposredno izrečejo osebe, ki jih ima rad. 

Besede, ki jih izrekajo otroku po padcu npr. "bošček", revček in to večkrat ponovijo, gotovo ne razvijajo pozitivne afirmacije. In še nekaj takih: 

Majhen si, to je zate pretežko...

To ti ne moreš.... 

Pa smo tam. Naslednji korak je, ko otrok reče ne zmorem, na znam, ne morem to je zame pretežko...

Kje se je vse začelo?

Kako lahko uporabljamo besede, ki bodo v neposredno otrokovo korist. V nadaljevanju so primeri, ki jih lahko uporabljate in trenirate vsi. Kadar o sebi mislite, da ste površni, si raje recite, da boste bolj natančni. 

Negativna                                                            Pozitivna                                                               

                                                                                  

 površen/na                                                      bodi bolj natančen

 krivičen/na                                                      bodi bolj pravičen

 pozabljiv                                                          zapiši si                                           izpadel                                                             se boš  naslednič uvrstil

                                                       

 izgubil                                                             nisi zmagal

 si se zlagal                                                     nisi govoril resnice

 neroden                                                          bodi bolj pazljiv

 pokvaril                                                          lahko popraviš

 zahrbten                                                         kažeš dva obraza

 jezikav                                                            premisli besede

 počasen                                                         uspelo ti bo, 

 kako si zabit                                                   nisi ravnal pravilno

 neumen                                                          vem, da znaš

 mevžast                                                          si previden v stikih z drugimi

 reva                                                                si bolj previden 

štorast                                                            bodi previden

Kar pogosto slišim odrasle reči: oz. kar zavpiti nad otrokom: " Kaj si zmešan!"  "Ker si tako štorast, si izpadel!" "Zakaj si se zlagal?" 

Samo zamislimo si, kako močan vpliv imajo te besede, če jih otroku pove mama ali oče? Otrok se ne bo upiral, ne bo vas opomnil, da to ni res. Verjame, da vse drži, kar reče mama ali oče. Njune besede imajo neverjetno moč. Zavedajte se te moči in poskusite raje molčati kot pa  otroka ali koga drugega prizadeti. 

Starši se izgovarjajo, da so bili jezni. Res, ko smo čustveno prizadeti, nimamo prostora za drugačno ravnanje. Včasih so si pomagali s štetjem do tri ali deset, toliko da čustveni vihar mine.  Pomislite, da je v vsakem primeru, ko otroku kaj ne uspe, sam bolj prizadet, zato ga raje objemite in med tem se boste spomnili pozitivnih besed. 

Kdo izmed vas, ki tole berete, se veseli, ko ga šef kritizira? Je kritika sploh komu všeč? A sploh lahko govorim o kritiki in njeni všečnosti?  Razmislite, ali vam kritika koristi? Kdaj?

Strokovnjaki si niso enotni glede kritike, še posebej pedagoški. Uporabljajo tako imenovano konstruktivno kritiko. Eni zagovarjajo kritiko, z utemeljitvijo, da na tak način sporočamo pravilnost in nepravilnost nekega dela ali ravnanja. 

Kritika, niti konstruktivna kritika po mojem mnenju v nobenem primeru ni primerna za mlado in tudi odraslo osebnost. Otroku ali podrejenim lahko svoje nestrinjanje ali drugačno mnenje sporočimo s pozitivno komunikacijo. Dejstvo je, da se iz lastnih napak največ naučimo. Torej se je ob napaki primerno pogovoriti o tem, kaj se je iz tega naučil. 

Primer iz moje prakse. Otrok je popuščal v šoli. Vse poti so vodile v ponavljanje razreda. Nobena spodbuda ni pokazala napredka. Prišel je trenutek, ko se je otrok soočil z dejstvom, da bo moral še enkrat v isti letnik. 

Eden od staršev je bil v precepu, kako naj reagira. Vprašala sem, kdo ima problem? Starša ali otrok? Očetu je bilo takoj jasno, da mora otroku stati ob strani in ga podpreti. Prišel je domov in otroka objel. Otrok je brez besed začutil, da ga oče v stiski podpira. V naslednjem letu je bil otrok zelo uspešen v šoli. 
Naslednji primer je samo moje opazovanja v parku.

 Mama svojega otroka med igro ves čas nadzoruje in ga opozarja, da bo padel. Seveda po zakonu privlačnosti se to tudi zgodi. Mati ga nato ošteje: Sem ti rekla, da boš padel!  Kaj  si tako štorast! 

Vse vzvode ima v rokah, no v besedah. 

Zakaj govorimo tako nepremišljeno in spontano? To je lahko posledica našega otroštva, kaj smo poslušali od odraslih in kakšno mnenje imamo o sebi. Mati se po tem, ko je povedala svoje, počuti bolje. Kako pa se počuti otrok? Seveda verjame mami. In v njegov miselni okvir se sidrajo vzorci nezgod. 
Ste že kdaj slišali odraslega reči: "Oj, kako sem jaz štorast!" Ker je s temi besedami odraščal vanje verjame brez dvoma. Oziroma, sploh se ne sprašuje o veri. Prepričan je, da ima take gene. 

Začnite poslušati sebe in odkrili boste vzorce.  
  

Naslednjič pa o POHVALI