Moč sugestij!

Joj, pazi, ne tega, ne delaj tega, ne delaj tako...!

Bodite pripravljeni na nered v kuhinji, sobi… Ne bo se vam potrebno neprestano prepirati z otrokom, da tega ali onega ne sme. Česar ne sme, enostavno umaknite z njegovega dosega. Stegnil se bo na mizo in z mize potegnil, karkoli bo dosegel. Morda je to vaša nujna pošta, morda so nujni in važni zapisi ... Se boste jezili? Kaj si naredil! Sem ti rekel, ne! Nič ne razumeš! Ups! Kakšno sporočilo smo mu posredovali? Nič ne razumeš. Večkrat bo to slišal, tem bolj bo verjel, da nič ne razume. V nadaljevanju bom napisala nekaj najpogostejših besednih zvez, ki jih sporočamo malemu raziskovalcu in s tem postavljamo njegov okvir.

Fuj, pacek, tega ne smeš.

Ne moreš tega, majhen si še.

O, to je pretežko zate.

Ne znaš še tega.

Padel boš. Udaril se boš.

Samo pomislite, kam bo šel razvoj, ko se bomo odrasli osvobodili, pustili otrokom naj odkrivajo, naj raziskujejo in zaupali otrokom, da znajo več in zmorejo več. 

Nedavno sem poleti na eni od slovenskih plaž poslušala mamo dveh mlajših otrok. V kratkem času jima je večkrat ponovila, da sta neumna, možu pa, da je bedak. Nihče od njih se ni uprl in povedal, da to ne drži. Tudi mož ne. Strinjal se je z bedakom. Kaj naj iz teh otrok zraste drugega, kot to kar so poslušali od osebe, ki jo imajo radi. Mislili bodo, da so neumni.

Pred leti sva bila s sinom na smučanju. Med kosilom v  visokogorski koči so k  nama prisedli mati, oče in približno desetletni  fant. Mati je moža in otroka opozarjala naj se ne popackata, ker sta taka packa, da se vedno popackata. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko je enemu in kmalu za tem drugemu kanil namaz na oblačilo. Tedaj je mati dobila besedni polet in ju označila za packa, ker ne znata jesti, ne da bi se popackala.  Mož je mirno poslušal ta vihar besed in se z vsem strinjal. Na take izjave je verjetno tako navajen, da ne reagira več. Kadarkoli bodo jedli v restavraciji se bodo pomazali, ker jim je tako sugerirano.  

Spet je tu mama. Morda imam usmerjeno pozornost na mame in njihove izjave. Mame, mame, kaj počnete? Vem, da se ne zavedate, kaj s tem gradite in tudi, da drugače ne znate, ker ste same tako naučene od svojih staršev. A nikoli ni prepozno za spremembo.

 Kakšno samozaupanje in osebnostni razvoj gradi po vseh teh besedah naš otrok?

Poskušajte se obvladati, ko mislite, da nekaj ne delajo po vašem merilu.

Sedaj že trdno stoji na svojih nogicah. Lovi ravnotežje, premika noge, se umika oviram ... stoji na prstkih. Prej jih je že okušal.

Stopala. Tudi stopala so najpopolnejši dosežek evolucijskega razvoja človeka. Vsak milimeter stopala sporoča možganom informacije o tleh, kakšna so tla, na katerih stoji.

Otrok skozi poskuse in napake spoznava tla, ocenjuje razdaljo do tal in naprej po tleh. Uči se prilagajati mišice stopal talni podlagi. Pogosto pade. Ne skrbite, otrokove kosti so prožne in brez večje škode prenesejo take padce. Če ga boste pomilovali, da je revček, »božček«, ker je padel, bo v to začel verjeti.

Neravna tla sporočajo možganom impulze za primerno uravnoteženo držo. Otrok zapisuje izkušnje v spominsko bazo. Dražljaje, ki jih sporočajo stopala, so za splošno telesno gibljivost izjemno pomembna.

Zdravniki priporočajo otrokom, staršem in tudi starostnikom vsakodnevne vaje in hojo brez obutve. Celotnemu telesu koristi refleksna masaža stopal v vsakem obdobju življenje.

Otrok naj čimveč časa hodi bos. Res nam obutvena industrija ponuja najboljše dosežke na področju obutve že za najmlajše, a tako popolne obutve, kot je bosa noga ni. Verjemite mi, otroci se veliko bolje počutijo, če hodijo bosi. Ko jim natikamo čeveljce, lahko res izgledajo kot nekdanje bambole na zakonskih posteljah, vredni občudovanja. Ampak vaš otrok je živ. In naj ostane živ.  Pozimi mu dajte na noge  nogavičke z nedrsečim podplatom. V letih do vstopa v šolo bo pridobil neprecenljivo miselno procesno naložbo. Njegovo gibanje bo harmonično in usklajeno s telesom. Spretnost gibanja po prostoru mu bo omogočila lažje in hitrejše napredovanje na športnem področju. In ne samo na športnem področju. Celice v možganih se morajo povezovati z najrazličnejšimi področji med ocenjevanjem gibanja. Naše telo je fenomenalno. Bolj ko ga uporabljamo, več da od sebe. Bolj ko obremenjujemo možganske celice, več dajo od sebe. Danes število ljudi z demenco narašča. Med glavnimi vzroki za začetek dementnosti je tudi miselna lenoba. Mnogi ljudje se zaradi naučenega vzorca smilijo sami sebi, ne zmorejo, so bolni, šibki…. Neprestano iščejo pomoč od drugih, saj so naučeni, da ne zmorejo. Če jim ne nudimo pomoči, so užaljeni in zahtevajo od javnosti, naj skrbi za njih.  Društva in organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo potrebnim gasijo požare ne pa iskre.

Zmorem! V svojem bistvu otrok pozna samo ZMOREM.

Da otrok zmore, ga ni potrebno učiti. On to ve in tako živi. A zaradi vpliva odraslih se  zelo hitro nauči, da ne zmore. 

Učitelji se vse pogosteje srečujejo s splošno slabšo gibljivostjo in spretnostjo otrok, ki vstopajo danes  v šole. Opažajo, da so manj  spretni tako pri delu z rokami kot z nogami. Njihova koordinacija gibov je nausklajena, počasna in neharmonična. Za razliko od preteklosti, imajo danes starši več časa za ukvarjanje z otroki a gre prepogosto to ukvarjanje v smer pretirane zaščitenosti otroka. Otroka predolgo časa nosijo, vozijo, dvigajo. Tako si po eni strani začasno olajšajo delo, saj  jim ni treba neprestano paziti na živahnega dojenčka, po drugi strani, pa verjamejo, da je malček nemočen in ga  morajo zato nositi, voziti, dvigati in se zanj žrtvovati.  Dejstvo je, da veliko otrok shodi šele med 15. In 20. mesecem. Še enkrat bom poudarila, kar boste govorili otroku, sploh če boste nekaj večkrat ponovili, npr. -  ne zmoreš, si še premajhen, tega še ne znaš, ne zmoreš, bolj bo temu verjel. Tude če besed ne izgovorite, ampak samo mislite, jih bo vaš otrok prebral, saj sta miselno povezana.  Otrok se sprva upira vaši pomoči,  kasneje pa jo bo zahteval. Zahteval bo, da mu pomagate, ker on tega ne zmore. Ker je vztrajen, kar veste že od prvih dni, bo svojo vztrajnost usmeril v zahtevo po pomoči. Pa ste se ujeli v začaran krog. Kdo bo bolj vztrajen? Verjetno poznate odgovor. Neutolažljivo bo jokal, da mu nekaj prinesete ali naredite, kar bi lahko naredil sam. Prevečkrat smo mu rekli, da česa ne more, ali ne zna. Njegov poln kozarec samozavesti ob rojstvu se je v prvem letu, če smo bili radodarni z besedami omejenih zmogljivosti, začel prazniti. 

Atiji in mamice, sedaj je čas, da se začnete zavedati, kaj govorite in kako govorite z otrokom, kajti naslednja tri ali štiri leta bodo za oblikovanje samozavesti zelo pomembna. Dokazano je, da otrokovi možgani do šestega leta delujejo na frekveci, ki je značilna za ljudi v hipnotičnem stanju.  Vse, kar otrok sliši, doživi, verjame, postane njegov življenski steber. Na tem bo gradil svoje življenje. To bo njegov življenski okvir. 

Moč prvih let življenja poznajo v mnogih kulturah in družbah a do sedaj te moči niso izkoristili v skupno dobro, da bi otrokom dopovedali, da so močni, gibčni, elastični, spretni, se ne bojijo, so pametni, zdravi, vztrajni, odločni, razgledani, osredotočeni, nasmejani, veseli, brezskrbni, hitri, bistri, postavni. Lahko bi tudi rekli, kar se večini danes še zdi nemogoče, neranljivi, lahki, neutrudljivi. Ampak pustimo na strani dejavnosti, ki se nam zdijo še  nemogoče. Začnimo uresničevati in izvajati to, kar danes že lahko. Dejstvo je, da otroci že ob rojstvu plavajo in držijo svoje telo. Otrok ni nebogljeno bitje, temveč je izjemno bister, spreten, močan in brez strahov. Izkoristimo že enkrat to v njegovo in naše dobro.

 Otroku ponudite lege, ki ga spodbujajo h gibanju, dviganju, plazenju…Otrok hoče in zmore. Otrok ima izjemno telo, delo staršev je, da vse mišice spodbujajo k uporabi.
 

Opora za odriv. Bos otrok ima boljši oprijem in varen občutek. Koža je oblačilo, ki ga najbolje pozna in mu nudi neskončne, nove možnosti odkrivanja svojega telesa in moči. 

Dojenčki brez oblačil najlažje in najnaravneje odkrivajo svoj svet. Ne marajo se oblačiti in so goli najbolj srečni in zadovoljni.

Dodaj napis

Deklica stara 17 mesecev hodi samozavestno po stopnicah gor in dol brez pomoči odraslih. 

Shodila je pri devetih mesecih a je to za Afriškega otroka že pozno. Če otrok v Afriki ne shodi do osmega meseca, smatrajo, da je z njim nekaj narobe.