GIBALNI RAZVOJ V PRVEM LETU

Naše telo je čudež narave. Vse je natančno dodelano in popolno. Vsaka celica ima svoj namen in cilj. Vsak delček telesa je popoln. To popolnost  pri dojenčku lahko samo opazujemo. 

 Ob rojstvu zna plavati, se oprijeti in držati svoje telo in še marsikaj.  

Začnimo z gibalno spretnostjo otroka ob rojstvu. Tu bom naštela le nekaj splošno znanih:

• -          plava,
• -          se oprime,
• -          drži svojo težo,
• -          navidezno hodi.

 Ima  spretnost, moč za gibanje in premikanje. Ima naravni nagon. Vse mu je dano že ob rojstvu. Naše delo je samo, da ga opazujemo in mu na nežen način pomagamo pri razvoju celotnega telesa. 

Na trebuščku bo želel videti več in radovednost ga bo pripravila do dviga glavice. 

 Ko sem bila dojenček, so me povijali od glave do nog, z izgovorom, da se bom tako hitreje okrepila. Nenamerno in nezavedno so mi  onemogočili svobodo gibanja. Bi se kateri odrasli počutil dobro, če bi ga povili od glave do pet? Verjetno ne, a žal  malček potrpežljivo sprejme vse omejenosti odraslih.   Odrasli imamo svoj um in telo že zelo omejen in zamazan z vplivi potrošniške družbe tako  otrokovega potenciala ne vidimo več. 

  Otrok ni nemočen!

V koži so celice, ki možganom sporočajo celo vrsto informacij. Otrok, ki svet odkriva z bosimi nogami, tako prejme več informacij o terenu, o odrivu, o mehkobi..., kakor, če mu natikamo  debele nogavičke. 

"Joj, saj se bo prehladil!" boste rekli. Ja, tako kot mislite, tako bo.  V tem obdobju je higiena vaših misli najpomembnejši trening. Bolj kot vadite, več misli boste ozavestili. V koži so celice, ki možganom sporočajo celo vrsto informacij. 

Leže,  na trebuhu se bo naprezal, odrival na veliko načinov, krepil mišice, razvijal natančnost, ocenjevanja razdalje, da bo dosegel predmet. Seveda se bo jezil, pokazal bo svoj značaj. Tudi vi znate vztrajati, zato boste mirno opazovali dogajanje. Sede s spodvito nogo ali po vseh štirih se bo hitreje premikal po prostoru. Kmalu bo dosegel vse dele prostora. Kako očaran je, ko odkriva večji radius.

V prvem trimesečju se posveča otrokova energija koordinaciji gibov. Najprej zazna roke, nato jih začne usmerjati in stegovati k predmetom in osebam. Sledi natančen oprijem doseženega. Tako se že trimesečni otrok lahko sam odžeja. 

Kakšno odkritje, ko spozna, da so roke del, s katerim usmerja misli. Vidi predmet, želi se ga dotakniti in vso pozornost usmeri v cilj. Vse bliže je uspehu. Ne odneha. Vztraja in uspe. 

V drugem trimesečju se krepi celotno telo. Kakšno veselje, ko se spremeni zorni kot. Sede je vse videti drugače.Tudi prijemi stvari so sedaj že bolj natančni. Koordinacija roke, predmet oddaljenost od roke se približuje natančnosti. Vse kar dobi v roke, mora otrok spoznati tudi z usti. 

Naš otrok že sedi in ima sedaj v dosegu roke številne zanj nove in zanimive predmete. Spoznava njihove najrazličnejše lastnosti:  oblike, trdnost, odzivnost, prožnost, površino.

mali raziskovalec

osem mesecev

Tudi v ustih so čutnice, ki v možgane sporočajo okus, obliko, strukturo. Če je kaj okusno, kmalu sam prepozna.

Seveda bo v usta dal tudi stvari, ki jih odrasli smatramo za neprimerne. , naprimer kamenje. A če mu tega ne boste dovolili odkrivati sedaj, ko ga imate ves čas na očeh, ga boste za določena spoznanja prikrajšali. To bo vseeno poskušal spoznati kasneje, ko mu nihče ne bo tega preprečeval.

Ponujajte svojemu otroku čimveč dražljajev in  spodbud iz okolja. Menjavajte prostore, menjavajte ljudi v njegovi sredini, omogočite mu čimveč svobode v gibanju, opazovanju in spoznavanju. Spodbujajte vse sprejemne kanale - poslušanje, gledanje, okušanje, tipanje, vonjanje.

  

 Otrok ne pozna strahu zato zmore vse, kar si zamisli. Vztraja in uspe!

V tretjem tromesečju se iz sedečega položaja ves čas poteguje za drugačen razgled. Radovednost je gonilna sila. Spodbujajte jo. Poteguje se na svoje noge, ki tako z vsakim dnem postajajo krepkejše. Skozi bose podplate  pritekajo v možgane sporočila. Ta se mrežijo in dopolnjujejo z drugimi informacijami. Otrok postaja vse bolj stabilen na svojih nogah. Od tu do samostojnih korakov je le še vprašanje dni. 

Otrokova volja, da gre samostojno tja kamor hoče, mu veča obzorje, veča število stvari, ki jih lahko na poti raziskuje. 

Ne pozna ovir.  

Otrokovi možgani eksplozivno rastejo v prvem letu. Poleg miljonov drugih razvijajo globinski vid s katerim otrok preceni razdalje in se spretno giba. Spodbudno usmerjanje opremi otroka z veliko mero zanesljivosti v gibanju tudi kasneje

Možgani vse informacije vida, sluha, tipa, okusa in vonja neprestano analizirajo, razporejajo in usmerjajo. 

  Otroci nam na svoj način sporočajo, kaj vse zmorejo. V resnici se nam še niti sanja ne, do kje segajo naše zmogljivosti.  Potrošniška družba nima interesa, da bi videla in spodbujala otrokove neizmerne potenciale.  

Morda v razmislek neslednje:

• Vztrajnost je lastnost, ki jo nosimo v sebi vsi, pa nam kasneje, skozi leta odraščanja, šolanja ... odrasli preprogramirajo, da nismo vztrajni z npr. namišljenimi, dobronamernimi pripombami: to je pretežko zate, tega ne boš zmogel, padel boš, udaril se boš.

• Primeri se, da se predmet oddalji od njegovega dosega.  Odrasli mu prihitijo na pomoč. Kmalu se navadi na pomoč. Zajoka. Ve, da je jok tisti, ki prikliče njegovega rešitelja, hranitelja, vsemogočneža. Vztrajen je. Uspel je.Tudi v drugi smeri! Prišel je in mu dal tisto, kar hoče. Začne metati predmet na tla. Odrasel ga pobira. Zametki igre.  Jaz tebi - ti meni. Ohranite igro v tem. Naj ne postane samo -  ti meni.
• Ne delajte otroku uslug. Nekaj mu pade na tla in mu poberete, pade na ritko in vi ga poberete. Pustite mu naj se sam pobere ali naj sam pobere, saj se po tem počuti zadovoljen in njegova samozavest ne upade.
  Če boste pomagali otroku hitreje priti do cilja, ste sebi in njemu naredili bolj klavrno uslugo. Vse prevečkrat se bo obrnil na vašo pomoč in vi, ki ste dobrega srca, mu boste pomagali. NE! Tu srce nima nič zraven.  Če hočete otroku dobro, boste dovolili, da se napreza sam.
  O joj, meni se smili. Kaj se bo revček mučil sam!  Se slišite? Revček! Katero slikovno podobo naslika ta beseda v naših možganih? V skladu s tem tudi ravnamo in nezavedno otroku sporočamo njegovo uboštvo. Vse kar v prvih šestih letih sporočamo otroku, postane njegov življenski okvir.

Ko otrok želi priti do nekega predmeta in so mu na poti ovire, svetujem staršem, da ne bo nič narobe, da dovolijo in usmerijo otrokovo vztrajnost na iskanje rešitve. Naj poskusi sam priti do predmeta.

Dovolite mu, naj svojo vztrajnost usmerja v konstruktivni napor. Ne ponudite mu rešitve takoj. Naj jo poišče sam. Bodite ob njem, vodite igro tako, da bo nalogo opravil sam. Takih spontanih trenutkov je toliko kolikor hočete. In zanimivo, otrok se ne naveliča iskati rešitve. Prej se naveličamo odrasli in otroku ponudimo rešitev. Ops, pa smo otroku sporočili, ne trudi se, ker ti bo nekdo prinesel rešitev. Tak način je naučen in se potegne v zrela leta. Starši se nato pritožujejo, da so že v penziji a njihov otrok nima in ne najde službe, ne more iti na svoje in še mnoge druge izgovore imajo, da okrivijo druge za otrokovo pasivnost. Vam je znano? No, sedaj veste, kje začeti. Neprestano poseganje odraslih v otrokovo raziskovalno igro nauči otroka, da ne zmore. Pa smo tam. Ne zmore, ker smo mu  na tak ali drugačen način to sporočali. Vsakodnevno sporočanje, da ne zmore, je naučeno sporočilo. Že triletni otrok vpije, ne znam, ne zmorem. V resnici to še niso njegove lastne besede. Če boste otroka pozorneje poslušali, boste slišali skozi njegove besede in besedne zveze svoje besede, besede, ki jih govorite vi, ali partner.  Otrok vam omogoči, da se na tak način pogledate v ogledalo in ozavestite nekaj svojih lastnosti. Otrok je vaš najboljši terapevt, če le hočete videti.

Nekoč je k meni prišla mamica s petnajstmesečnim otrokom, ki je sicer hodil v hojici a se ni še znal plaziti in tudi ne obračati. V tem se je počutil nemočno in je veliko jokal. Po dveh tednih vsakodnevnega treninga je malček sam dvignil svoje telo iz ležečega položaja v sede. Bil je tako navdušen, da je samostojno ponavljal ležanje in dviganje v sede, čebljal in se smejal od navdušenja. Od takrat naprej je njegov psihofizični razvoj pospešeno napredoval in v naslednjih dveh mesecih je  ujel vrstnike. Mnogi starši me sprašujejo, kako naj ravnajo, da bo prav. Odgovorim jim preprosto, bodite naravni in  poslušajte svoje pra-znanje, ki ga imamo vsi.

Dovolite otroku, da se pobira sam. Ohranite mu samozavest. Ne pustite starim staršem, da poberejo vašega otroka. Zgodilo se mi je, da so mimoidoči moje početje obsojali, ker nisem pobrala otroka, ko je padel in sem vedela, da se bo lahko pobral sam. Vaški otroci se ves čas pobirajo sami, starši in drugi odrasli imajo drugo delo in nimajo časa stati za otrokovim hrbtom.

Prej sem napisala, da možgani vedno iščejo rešitve problemov, kako vztrajni bodo iskalci  pri tem, je odvisno od zaupanja vase. Če otroku prehitro ponudimo pomoč, in pri tem rečemo, da je revček, ker tega ne zmore, začne otrok izgubljati  zaupanje vase. Vse pogosteje začno obupavati in prositi za pomoč. Nič hudega, če se bo otrok jezil, ker mu ne boste pomagali. Naj problem rešuje sam. Imejte potrpljenje. Večkrat slišim starše izreči stavek: Nimam potrpljenja. Prepričana sem, da ga imate. Brezmejno količino. Samo pomislite na pritiske, ki jih doživljate bodisi v službi ali na upravnih postopkih ... Potrpežljivo prenašate svojega šefa. Zato potrpite z otrokom. On je mnogo boljša naložba vašega potrpljenja. Obrestovala se vam bo. Otrok bo bolj samostojen in ohranil bo samoiniciativo pri reševanju problemov.

Vrnimo se k otroku, ki skuša shoditi. 

No, še vseeno imajo veliko zaupanja vase. Saj se morajo postaviti na noge in shoditi. Še stokrat bodo padli na ritko in se vsakokrat postavili na noge. Če ni to naravna vztrajnost. Zavedajte se, da jo nosimo v sebi vsi. Pomembno je, da imamo cilj pred seboj in malček ga ima. Trdno sledi cilju, da bo shodil in ga ne ustavi nobeno starševsko opozorilo.

Otrok želi povečati zorni kot. Če stoji na nogah, vidi več. Zmore več. Več doseže. Prime nove stvari. Raziskovanje dobi nov polet.

Starši, samo zaradi vaše mirnosti, zavarujte nevarne dele, tapecirajte ali obložite ostre robove in dovolite otroku raziskovati. Kot sem že večkrat omenila, v mislih se ne ukvarjajte z nesrečami. Budno spremljajte njegove korake v svet. Vsak dan se boste naučili nekaj novega o sebi in malčku. Res boste imeli nekaj časa v kuhinji in dnevni sobi nered. Malček je nadvse srečen, ko raziskuje, obvladuje svoje telo, spoznava nove in nove predmete najrazličnejših oblik in teže. Poskušajte se zadržati s komentarji, da je nekaj težko zanj. Če vam bo uspelo biti tiho in le opazovati otroka pri premikanju posod in drugih stvari v stanovanju, vas bo moč malčkov ne le presenetila temveč osupnila.

Otrok se bo hitro spustil v naše odrasle vrednostne okvire, saj je preveč ljudi okoli njega, ki mu dopovedujejo, da je zanj nekaj pretežko. 

Se je med  malčkom, ki vztrajno ponavlja napake in se ne meni za mnenje okolice, zgodilo kaj dramatičnega na poti do odraslosti? Smo postali drugačni? Manj vztrajni? 

Ne, samo dovolili smo strahu in negotovosti, da imajo moč. 

V naslednjih mesecih odrasli malčka vsak dan, večkrat na dan, tudi s strahom na obrazu, opomnejo, da ni dobro delati napak. To otrok sprejme. Otrok sprejme vse, kar se mu ponudi,   strah, negotovost ali pogum in zaupanje.

Človeštvo napreduje ob napakah je pojasnil Anton Trstenjak, ugleden slovenski psiholog v knjigi Človek samemu sebi.