KAJ DOJENČEK SPLOH VE ?

Dojenček- majhen nebogljenček. Pa je res?
Kaj pa tak dojenček sploh ve?

"Kaj dojenček ve? Kaj otrok ve? Nič! Zato smo odrasli, da ga naučimo vsega!" je razmišljanje marsikaterega starša. Tudi sama sem bila med njim. 

Potrebujemo nov računalnik. Gremo v trgovino in se pozanimamo kakšen spomin ima, kako zmogljivo grafično kartico ima ... Bolj zmogljiv računalnik, višja je cena. Pa še baterija nas zanima, kako dolgo bo delal brez napoja…

Naš malček pride na svet z bolj ali manj, po našem mišljenju domnevno, prazno spominsko in grafično kartico. Za razliko od računalnika ima naš mali človeček pet kanalni sprejemnik. Ti kanali so vid, sluh, vonj, okus in tip.  Skozi vseh teh pet kanalov sprejema signale iz okolice in jih skladišči, predeluje in mreži v možganih. Možgani bodo te informacije povezali, premrežili, uporabili in pripeljali do prave rešitve, če bodo izzvani s problemom.

Ta, če bodo izzvani s problemom, bom še večkrat omenila.

Dokazano je, da otrok v maternici sliši. Odziva se na zvoke. Mrščiti se začne, ob neharmoničnih zvokih.  Torej čuti več, kot smo mislili do nedavna.

Splošno priznano je, da se vsa čutila aktivirajo po rojstvu, a znanost bo kmalu v celoti ovrgla to trditev. B. Lipton v Spontani evoluciji predstavi, da ni vse, kar smo do sedaj mislili o genih, res. Celice lovijo signale od zunaj in se nanje samostojno odzivajo. Kar je drugače povedano, tudi misel je signal. Celica prebere ta signal in se nanj odzove z aktivnostjo v smeri realizacije.

Menim, da otrok pride na svet z veliko mero pripravljenosti za učenje a hkrati prinese s seboj še dokaj čisto in neobremenjeno osebno energijo. Zakaj neobremenjeno? Odrasli smo preveč obremenjeni s številnimi navideznimi nevarnostmi. Odrasli že skoraj v vsem in vsakomur vidimo potencialno nevarnost za naše življenje in zdravje. Kljub vsevečjemu številu ljudi, ki se trudijo s pozitivno naravnanostjo, je v praktičnem življenju pozitivna naravnanost prej izjema, kot pravilo. Zavestno spreminjanje v pozitivno naravnanost zahteva čas večih generacij. Mladi se učijo od starejših. Ti so polni strahov. Strahove prenesejo na mlade, ki vse vpijajo. Babica svojega vnučka vozi v dvigalu. Ker se sama ne počuti dobro v dvigalu, svojega vnučka poučuje o nevarnostih vožnje z dvigalom. V otrokovi domišljiji se ta strah še razraste. Kmalu vnuk ne upa več v dvigalo. Ko ta vnuček postane starš, nadaljuje v navidezni dobronamernosti s podobnimi strahovi, čeprav je morda že bral o nesmiselnosti takega početja in se zavestno s tem strinja, a ko njegov otrok stopi preblizu obale, bo še vedno nagonsko reagiral tako kot nekoč njegova babica: Joj, pazi, da ne boš padel. O tem, več v naslednjih poglavjih.

Začnimo z gibalno spretnostjo otroka ob rojstvu. Tu bom naštela le nekaj splošno znanih; - plava, se oprime in drži svojo težo, navidezno že hodi. Torej ima veliko spretnosti, moč za svoje telo in znanj že danih ob rojstvu. 

A tega potenciala ne znamo izkoristiti. Učijo nas o otrokovi nemoči. A to ne drži. Otrok je dovolj močan, da dvigne svoje telo, da od rojstva naprej plava in ga zato ne bi bilo potrebno učiti plavati in lahko hitro shodi. 

Spodbudno usmerjanje opremi otrokovo telo z veliko mero zanesljivosti v gibanju tudi kasneje.

Pet mesecev

Spretno hoja 11mesečnega otroka

Miselni procesi ne potekajo samo na gibalnem področju ampak na čutnem.   

Otrok vidi in se uči prepoznavati. Vidi obraz, sliši zvok glasu in poveže glas in sliko med seboj.  Ta glas in ta slika spadata skupaj, temu doda še vonj. Prepoznava osebe v svoji bližini. Možganske povezave so rešile prve probleme. Med seboj so povezale ločene informacijske kanale (sluh in vid in vonj). Prepozna glas in sliko osebe, ki mu daje sladko, toplo, okusno tekočino (še en kanal - okus).  Že ve, da bo sladka tekočina prišla, če se bo oglasil z določenim zvokom. Pozorno opazuje obraze in v svoje možgane zapisuje vsako spremembo na obrazu znanih obrazov. Zato se starši ne čudite, če vas otroci bolje poznajo, kot vi mislite in kot se poznate sami. Opazujejo in proučujejo vas od dojenčka naprej in prepoznajo vsako vašo najmanjšo spremembo obrazne mimike, ki jim pojasni vaše razpoloženje. Hkrati pa se začne oglašati njegov ego. Razmišlja: “Kaj moram storiti, da dobim nekaj slastnega, toplega, mehkega, znanega?  Aha, takoj ko se sproži nek zvok, pride k meni.”

Tako se otrokov ego začne razvijati. V primerih, ko se starši tega ne zavedajo, se otrokov egoizem preveč razraste. Že pred prvim letom otrokove starosti, mnogi starši ugotavljajo, da se ne morejo pogovarjati z nekom, ker jih otrok začne motiti z jokom, z vlečenjem, z udarjanjem drugačnim, pozornosti zahtevanem, vedenjem. Torej je to skrajni čas, da otroka pri tem ustavijo.

Kako naj “jokajočemu revčku ne posvetim pozornosti”, boste vprašali. Saj sem slab starš, če tega ne naredim. Mislite? Potem se sprehodimo v mislih malo naprej. Otrok bo vse bolj in bolj zahteven. Kmalu ne boste imeli več svojega življenje, boste le njegov servis. Si to želite? Si želite, da vaš otrok odloča o tem ali boste šli v kino ali na zabavo s prijatelji?  Če ne, potem ustavite tako vedenje svojega otroka takoj ZDAJ! Na to vas bom še večkrat spomnila v nadaljevanju. Otroku bo hitro jasno, da ste vi "šef", če opravite, kar morate opraviti. Kako boste opravili z otrokovim izsiljevanjem je vaša presoja in odgovornost. Važno je, da se zavedate. 
 Menim, da otroka vzgajamo v prvem in morda še malo v drugem letu nato sledi čas učenja, pogovarjanja, spodbujanja, in ozaveščanja otrokovih moči. Sledite tem drobnim nasvetom te knjige in videli boste rezultate. Več časa boste imeli zase in otrok se bo razvil v samozavestnega in odgovornega družinskega člana.

Starša sta za otroka cel svet, oz. v ta popolni svet vključi še ostale člane družine, ki so pogosto ob njem. Ne pozna drugačnega sveta.  To je njegov popolni svet. Če se rodi in živi brez enega roditelja, bo to predstavljalo njegov popolni svet. Njegov popolni svet se sesuje, če se starša ločita. Kako otrok to doživlja, zakaj se mu podira svet pod nogami, zakaj postane negotov, napadalen, zaprt vase, ni tema te knjige. Je le priporočilo staršema, naj pomislita na otroka in na njegov svet. Naj ne bo pomote, ne zagovarjam veze brez ljubezni.

Menim, da lahko ljubezen najdete v partnerju, če ga opazujete s pozitivnim, hvaležnim in sodbudnim odnosom.

 Vrnimo se sedaj k našemu malčku, ki odkriva svet. Pred očmi mu vsake toliko časa pride neka stvar. Nekega dne to stvar ujame v svoje vidno polje. Sledi ji dokler mu ne uide iz vidnega polja. Kje je, kam se je skrila? O, ponovno je tu. Ne bo več dolgo, ko bo vedel, da je ta stvar del njega in lahko usmeri pozornost nanjo in jo bo lahko gledal in se sporazumeval z njo.

Roke. Fantastično oblikovane.  Oblečene v popolno obleko z neštetim številom senzorjev.  To je popolnost evolucije. Otrok začne z zavestjo usmerjati pozornost rok. Spoznava jih, pregleduje, daje v usta. Vsak prst posebej je edinstven. Vsakega posebej spoznava in opazuje. Informacije o prstih dobiva tudi tako, da jih daje v usta. Tu je njegova koncentracija ali usmerjena pozornost. Opazujte svojega otroka fokusiranega na raziskovanje in uspeh.  Možgani tvorijo zavestne povezave oči, razdalja, usta, okus. Otrok se v tem vse bolj izpopolnjuje, iz dneva v dan dela napake in se neprestano uči. Uči se iz lastnih napak. Neutrudno bo delal napake in ponavljal, dokler npr. predmeta ne bo prijel v roke. Samo pomislite, kako hitro odrasli prekinemo z dejavnostjo, ko nam prvič ali drugič ne uspe.