V. PRVI MESECI (1)

2. RAZRED

Naredili smo izpit prvega razreda. Imamo GA. Otroka namreč. Tako sedaj hodimo v drugi razred. Odkrivali bomo svet skozi lastne in otrokove oči. A ne samo skozi oči. Na preži bodo vsa čutila.

Naše odkrivanje sveta se prične. Največja dogodivščina življenja!!!Gremoooo!

V drugem razredu bomo mislili in gledali skozi NJEGOVE oči in ušesa. Naše potovanje skozi prvo leto bo mnogo bolj obsežno in zahtevnejše, saj napredujemo na višji »level«.

Poleg tega je prvo leto najpomembnejše leto v življenju vsakega človeka. Odrasli okoli otroka vplivajo na temelje vzgoje, razvoja, nekaterih osebnostnih lastnosti, navad in še mnogo več.  Na vsem tem bomo gradili v naslednjih letih, kasneje pa bo gradil sam. In boljše temelje kot bo imel v tem prvih tednih in mesecih, boljše izhodišče za gradnjo svojega življenja bo imel. 

Otrok, ki v prvih dneh, tednih začuti, da je neljubljen, bo posledice nosil vse življenje. Iskal bo ljubezen, toplino, varnost vsak na svoj način. 

Vse bolj pogosto mnenje, da je dojenček nebogljen, ubog, nemočen, revček. To nam , kot odraslim,zmanjšuje zmožnosti za uveljavljanje lastne moči. 

Ali kdo pozna meje človeške zmogljivosti? Športniki nam iz leta v leto s fenomenalnimi rezultati dokazujejo, kolikšen potencial še imamo. 
V najbolj drznih sanjah doživimo, kje so naše meje, meje človeške zmogljivosti. Iz takih sanj nastajajo superjunaki. Sledite nadaljevanju in morda boste uvideli novo pot. Martin Kojc pravi, da ni naključij, torej ni naklučje, da ste knjigo vzeli v roke in jo še berete.

Imate ga v naročju. Vidite ga. Le komu je podoben? O, joj. Ne vemo. Ali pa mogoče stricu, teti, noni, dedku…Opazujete njegov obraz, oči, nos, usta, roke, vsak prstek si natančno ogledate. Ljubite ga z vsakim pogledom in dotikom. Otrok to čuti. Enostavno ve! A  kljub temu se odziva na nov življenski prostor in okoliščine. Prej je bil v tekočini in gol, sedaj je  na suhem in oblačila ima na sebi.  Ne ve, kaj so ti občutki. Prej ni bilo takih, bili so drugačni, njemu znani, to je sedaj nekaj popolnoma novega. Prejšnji svet je poznal, imel je vse kar je potreboval. Sedaj pa čuti nelagodje. Ne ve od kje. Ne zna ga pokazati, kaj šele povedati. Občutek nelagodja postaja vse glasnejši. Oglasi se na svoj edinstveni način. Z jokom.  Kmalu začuti že znan zvok. Utrip srca. Njemu tako znan. Tako se uči. Z jokom  bo ponovno na varnem, pri znanem utripu in zvoku glasu, ki ga pozna. 

“ Mami, res je vse drugače, ampak jaz čutim tvoj strah. Ne vem zakaj te je strah, ampak ker mi hočeš dobro, bo najbolje, da je še mene strah. Kar ti čutiš, čutim sam, kar ti misliš, vem tudi jaz."

Mami, zaupaj vase. Ne boj se ga prijeti. Več znaš, kot misliš. Ponudi mu dojko. Najprej nežno. Morda je sprva še ne bo hotel. Ne bodi razočarana ali v strahu, da je z NJIM kaj narobe.  Morda bo malce bruhnil. Ne skrbi. To je porodna voda, ki se je je napil, predno je prišel na svet. Občuduj stvarjenje, ki si mu dala življenje.Nevidne niti vaju povezujejo. Otrok ve, kaj misliš. Čuti tvoj strah, in ostala čustva, ki jih imaš. 

Naslednji dan že lahko vstaneš. Medicinske sestre ti bodo z veseljem pokazale, kaj moraš storiti. Vse to znaš. Zaupaj vase. To je prainstinkt. Loti se nežnega umivanja, previjanja. Otrok je bolj močan in trden, kot mislimo.

Nelagodje v njem narašča. Postane bolj glasen. To je že zahteva po hrani. Ponudi mu dojko. Čimbolj se sprosti.

“Lačen sem. Sesam in sesam. Nič! O, čisto malo, mmmmm. Tako seemm uuuttttrrrrruuujjjjjjj ...”

Mami, tvoj malček bo kmalu sesal. Bolj ko bo sesal, več mleka boš imela. Če imaš nežne bradavice, te bodo prve dni bolele, a spet boš spoznala svojo moč. Zanj boš prenesla vsako bolečino. Če nimaš mleka, se ne čuti prizadete. Tvoj otrok bo zrasel s pomočjo drugih darovalcev mleka.

Za vse, ki mislite, da nimate mleka, pomislite na to, kaj ste prepričane in od kod tako prepričanje. Je bila že vaša mama brez mleka? Tako prepričanje vam lahko prinese težave glede dojenja. Želite dojiti, a vaša podzavest dela: Moja mama ni imela mleka, tudi jaz ga ne morem imeti. In mleka nimate dovolj. 

Teh misli ne slišite, saj svojo podzavest običajno ne zaznamo. A ves čas deluje. 

Tretji dan. Končno. Domov greste. Nekateri bodo morali še malo ostati, drugi pa so rodili doma ali v drugih prostorih, kot je na primer bazen, kar je po mojem mnenju za otroka najbolj naravno. Iz vode v vodo in samostojno na zrak.  

Doma ni nič več tako, kot je bilo. Vaš dom postane oplemeniten z novo osebo. Nekaj časa bo vse novo, a se boste navadili živeti skupaj.

Ko pridete domov, ni medicinske sestre, da bi jo še kaj vprašali. Sami ste. Nič ne bo narobe, vse znate. Zaupajte.  Začne se najpomembnejša dogodivščina življenja. Začnete spoznavati sebe in svojega malčka. Vse je drugače.

Ati, očka, pomisli na mami. Utrujena je še. Omogoči ji počitek. Skuhaj kosilo. Reci ji, da jo imaš rad. Nikar ne skopari s tem stavkom.

Mami, bodi strpna. Pomisli na moža, partnerja, kako nemočno se še vedno počuti.  

Zahvali se mu za pomoč, za kosilo, za pospravljeno kuhinjo.

Joj, ni je pospravil tako kot ti! In kaj potem? Je pač ni pospravil tako kot ti, pospravil pa jo je. Ni naredil kot ti? Kaj mu moram res vse povedat; si misliš in morda že jeziš. Ne! Spomni se, da je vsak drugačen. Spoštuj njegovo drugačnost. Tudi če ni naredil, kot si si ti zamislila, bodi vesela, da je ob tebi. Povej mu to. Naj ve, da ga potrebuješ in da si mu hvaležna za vse. Ne bodi malenkostna. Ne najedaj živcev sebi in možu. Dojenček se bo na tvojo slabo voljo odzval z jokom.

Opazi možev trud.  Povej mu to.  Nikar naj te ne premaga, da bi začela sitnariti, ker je otroka prijel malce drugače, kot ti hočeš,  ker ti je prinesel napačno mazilo, ker je kihnil, medtem ko otrok spi, ker ti ni prinesel prave majice, ker ni dal prati, ker se po tvoje premalo ukvarja z otrokom… Pa kaj potem. Razmisli, kaj je pomembnejše. Vse ob svojem času.

 Oh, takim kritikam ni videti konca. Ti imaš izbiro. Ali kritiziranje in slabšanje odnosov ali iskanje vrlin pri tvojem možu, očetu otroka.

Dojenje, počitek, previjanje, kopanje, pospravljanje, pranje, postane vsakodnevno opravilo naslednjih nekaj tednov. Življenje doma naj se čimprej vrne na ustaljeni ritem. Ob obilici dela, nikar ne pozabita drug na drugega. Izkazujta si besede, geste in poglede hvaležnosti in ljubezni. In ne samo prvih nekaj tednov. Ljubezen je čustvo, ki ga je treba redno zalivati z izrazi hvaležnosti, s strpnostjo in nežnostjo. Če tega ni, ljubezen počasi usahne in nekega dne se zaveš, da je ni več. Ampak to ni tema te knjige.

Večerno kopanje dojenčka naj postane spoznavanje atija in mame z dojenčkom. Vse kar bosta govorila med seboj in z njim bo slišal, čeprav se vama zdi, da še nič ne ve.